Gibonni in Oliver v pulski areni

V začetku prejšnjega meseca sem dobil mail v katerem je bilo povabilo na koncert Oliverja in Gibonnija 25. 8. v Puli. Na Gibonnijevem koncertu sem bil že lani novembra (se mi zdi) v Tivoliju. To je bil koncert ki te ne pusti ravnodušnega, ko vidiš kako se pevec v nastopu predaja publiki, ki skoraj dobesedno diha z njim. Res nepozabno. Oliver je pa tudi glasbenik ki se ga splača pogledat ob vsaki ponujeni priložnosti. Tako nisem preveč razmišljal in sem takoj naročil karti; zame in za Gašperja.

V soboto 25.8. 2007 smo “na placu” v Vinici čakali avtobus iz Črnomlja s katerim smo bili namenjeni v Pulo. Malo za pol tretjo uro se je že dodobra napolnjen avtobus ustavil na Vinici. Z sabo smo imeli 2 kitari, tako da nam je čas do cilja zelo hitro minil.

Prispeli smo 2 uri in pol pred koncertom tako, da smo imeli čas za pojest in si na hitro ogledat mesto. Ko smo okoli 20 (uro pred začetkom) prišli do arene se je že od daleč videla reka ljudi ki so se počasi premikali proti vhodu. Počasi smo se prerinili do varnostnikov in potem v areno. Arena je bila že polna. Na tribunah ni bilo prostega mesta, vsak si je poiskal svoj prostor in čakali smo na pričetek.

Na oder je prišla Zagrebačka filharmonija, ki je v uvodu odigrala izsek iz ene Oliverjeve in ene Gibonnijeve skladbe. Tako se je začelo. Glasno, spevno, kraljevsko, … Pravi uvod v nepozabni večer. Potem sta se onadva izmenjavala na odru vsak po tri pesmi. Oliver je začel z Gibonnijevo, se umaknil in nato je Gibonni končal svoj set z Oliverjevo. Nekaj pesmi sta odpela skupaj (Cesarica, U ljubav vjere nemam,…) Kot gosti so nastopili zraven Zagrebačke filharmonije tudi Maya Azucena in (nisem siguren da se jim tako reče) Godba lučke kapetanije. Zraven sta vedno igrali tudi spremljevalni skupini od obeh. Koncert poln emocij in naboja se je zavlekel na dobre 3 ure in pol. Mediji govorijo da je bilo tisti večer v areni več kot 12 tisoč ljudi…

YouTube slika preogleda YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

Zmaga na Etnokostelu

V eni od prejšnjih objav sem pisal o nastopu na etno festivalu, ki se je dogajal 18.8.2007 v vasi Fara, pri Kostelu. Festival je za nami, moja ekipa in jaz smo še skoz pod sobotnimi vtisi. Moja pesem (Spomini na julijski večer) je bila izbrana za najboljšo skladbo festivala, ocenjena pa je bila iz strani strokovne žirije in komisije na radiu Univox. Drugo mesto je osvojila skupina Dežur s skladbo Je bilo pa prošlo, tretje mesto pa Terrafolk (žive legende), skladba Kovačeva kobila ni več bosa . Občinstvo je dalo največ glasov domačinom – skupini Dupljak in pesmi Na Tička. Zanimivost je bila tretja kategorija, kjer so izvajalci med sabo izbrali najboljšega. To nagrado je dobil Miloš Simič za skladbo Cigo. Nagrado za najboljše besedilo je dobila Fanika Požek za skladbo Je bilo pa prošlo.

Izvajalci so peli ob spremljavi tamburaškega orkestra iz Subotice, pod taktirko maestra Zoran Muliča. Možna je bila tudi spremljava ostalih članov benda, solistov, animatorjev, in ostalih dejavnikov za popestritev nastopa. Sam sem bil nad orkestrom in dirigintom resnično navdušen. Na prvi probi sva dorekla še par malenkosti okoli aranžmaja in skladba je na nastopu zazvenela točno tako kot sem si želel.

Moja ekipa :) iz leve; Primož Štrekelj (harmonika), Tina Kocjan in Gašper Mihelič (pevca)

Za konec naj še enkrat povem da so tovrstni festivali edini pravi in kakovostni, potrebno jih je še naprej gojit in se jih udeleževat, medijsko in sponzorsko podpirat in naj bo ta festival slika raznim Pesmim poletja, MMS ipd. Res je, da orkester na odru stane neprimerno več kot matrice in playback, raste pa kvaliteta avtorjem in izvajalcem, posledično se bi spremenila glasbena situaciji v državi. (Mogoče je to ena od potencialnih rešitev za trenutno, že preveč dolgo obdobje propadanje slovenske popevke in pesmi nasploh.) Seveda so izjeme. Hvala Bogu.

Po sobotnem večeru čutim dvojno srečo; prvić sem vesel za prvo mesto in srečen, da nisem bil med nastopajočimi na MMS, kar je bil prvotni namen z mojo skladbo.

Posnetek festivala Etnokostel bo predvajan 31.8.2007 na RTV Slo 1 ob 20:30

Članek na RTV strani.

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

4. dan – Olsytn

Zbudili smo se ob 8 uri, hitro smo pozajtrkovali in se odpravili na zeleznisko postajo. Na vlak smo cakali dobre pol ure, in cas smo si krajsali z igro – z kartami. Stopili smo na vlak, se udobno namestili in vlak je odpeljal…

Pot je bila podobna poti do Toruna. Videl si lahko le ravni, ki so segale v nedogled, postaje na katerih se je vlak ustavljal so bile stare in slabo vzdrževane. Po 2 urah in pol smo prispeli v Olstyn. Na izhodu sta nas cakala Ania in Mateusz, Vanjina studentska prijatelja, ki sta nas povabila za ta dan k sebi. Najprej smo se odpeljali malo ven iz mesta, do novega blokovskega naselja, kjer imata Ania in Mateusz stanovanje. Tam smo odlozili nahrbtnike, vzeli le potrebne stvari in odsli na ogled mesta. Pokazala sta nam studentsko naselje v mestu, jezero, mestni trg, par dobrih gostiln,…

1. Slika jezera po katerem se vozi gliser, ki pelje zenina in nevesto na drugo stran jezera, kjer jih caka maticar in ostali svatje (znacilnost mesta). 

Popoldan je presel v vecer… Onadva sta govorila le nemsko, tako da sem po 4 letih lahko preizkusil svoje znanje nemscine. Bil sem zelo presenecen, ko sem videl da se lahko normalno vkljucim v pogovor. Tako smo se na gostilniski terasi pogovarjali o tem in onem se pozno v noč. Gostilne so se zapirale, postalo je hladno zato smo se odločili da gremo nazaj v stanovanje. Na poti smo se ustavili na benc. crpalki, vzeli par piv in odsli domov. V stanovanju smo se se nekaj casa pogovarjali dokler nas ni premagala utrujenost in potem smo vsi takoj zaspali.

2. Pri Anii in Matiaszu, v stanovanju okoli 2. zjutraj.

  • Share/Bookmark

3. dan – Torun

3. dan. Zbudili smo se ob 8.00, si pripravili nekaj na hitro za zajtrk, spili kavo, se oprtali z nahrbtniki, mogli smo se se odjavit iz hostla in odšli smo proti glavni Varsavski zelezniski postaji. Pridemo do terminala kjer naj bi kupili karte, Primoz vprasa koliko stane, delavka na salterju pa nas poslje na drugi termina, kjer naj bi prodajali karte za turiste. Ok. Pridemo tja, cakamo dobrih 15 min. , ko pa pridemo na vrsto nam gospa pove da so tu le informacije in naj gremo nazaj na glavni terminal. RRRR:/. Spet cakamo na karte, vendar jih potem na koncu le dobimo. Spustili smo se v podzemlje, na peron. Tam je ze cakal vlak. Oprtani z napokanimi ruksaki smo se s tezavo prebijali po oskem hodniku polnem ljudi, do prostega kupeja. Zmetali smo ruksake na police za prtljago in se zmuceni (se) sedli na proste sedeze. Pred nami je bilo slabe 3 ure voznje. Nekaj casa smo se pogovarjali, potem pa je vsak vzel svoj mobitel, da bi ujeli kak dober poljski radio. Vlak je odpeljal in vsak po svoje si jel krajsal cas.

Ko smo se vozili cez ogromno poljsko raven, ki se ji ni videlo konca, mi je prisla na pamet izjava Balasevica na enem izmed njegovih koncertev: “Ja bacim pogled, a on ode u p.m. ” :) Tocno to sem si takrat mislil.

1. Slikano iz vlaka, nekje na poti iz Varsave do Toruna.

Po treh urah voznje in 237 prevozenih kilometrih smo prispeli v mesto Torun. To mesto; ki je rojstni kraj Nikolaja Kopernika, lezi ob reki Visli, vzhodno in 237 km visje od Varsave. Spet smo mogli prepesacit dobre 3 km, da smo prisli do hostla (Orange). Hitro smo se razpakirali in se odpravili v mesto, kajti tu smo ostali le en dan in, ce smo hoteli kaj videt smo mogli takoj it na pot. Koc smo prisli na glavni trg, smo se vsi sestradani strinjali da gremo nekaj pojest (restavracija Sphinx). Napokani smo se odpravili na vrh stolpa cerkve, iz katere je bil cudovit razgled na cel Torun.

2. Razgled na Torun iz cerkvenega stolpa.

3. Na sliki je kip Nikolaja Kopernika in cerkveni stolp z uro.

Sprehodili smo se se do obale ob Visli, napravili nekaj fotografij in pocasi odsli v hostel. Mracilo se je ze, naslednji dan pa smo imeli pred sabo se obisk Olstyna. Zmenili smo se še, da gremo na eno pivo in potem spat. Sprehajali smo se po ulicah, vse gostilne so bile zasedene in naenkrat se slisi ziva glasba. V gostilnici, katere lastnik je bil en avstrijec, sta nastopala fant in dekle; on na kitari, ona pa je pela. Igrala sta od poljskih komadov do evergreenov, preigraval je U2, Metallico, Claptona,… Tako smo tam obsedeli slabe 2 uri. Po koncu nstopa je k nam pristopala pevka iz dueta in imeli smo debato… :) Vrnili smo se v hostel in hitro vsi zaspali.

… se nadaljuje…

  • Share/Bookmark

2. dan Varsave

Zbudil sem se okoli 10 ure, in takoj ko sem samo dvignil glavo sem imel tak obcutek, kot da imam v glavi tesko industrijo, ki je v polnem obratovanju. :( Bobnenje se je nadeljevalo dobrsnji del jutra, dokler nisem sel pod hladen tus. Ven sem prisel kot prerojen.

Za danes smo si zadali ogled Palace Kulture, se enkrat smo sli v staro mesto in si ga pogledali do konca, potem nas je tramvaj odpeljal na drugo stran mesta do velikega parka. Dan je bil posebej primeren za pohajkovanje po mestnih ulicah. Soncni zarki so vztrajno rezali oblacno nebo, da bi posusili mokra tla, veter je sproti susil kapljice s cela, ko smo bili zadihani od pohajkovanja. Na poti domov sva Vanja in jaz obiskala se en njihov shopping center. Na koncu smo se ustavili se v supermarketu, da si naberemo zivil za zajtrk. ker smo bili ze malo pozni, smo se odpravili do nasega hostla, da ne zamudimo na happy hour. :))


1. Palaca Kulture.

Po parih vrcih piva smo odsli se v Jazz club, kjer naj bi igrali v zivo. Danes smo imeli prav. Stopili smo po stopnicah v lokal in se takoj vsedli za prosto mizo. Populacija je bila zelo razlicna; od starejsih parov, posameznih ljubiteljev, “sankerjev”, do mladih skupin ljudi. Igral je lokalni band, sestavljen iz treh odlicnih posemeznikov; vsak je obvladal svoj intrument. Komadi so bili vsi intrumentalni, eni ritmi hitrejsi, drugi bolj pocasnejsi. Kitarist je vec ali manj soliral, bobnar potiho tolkel po cinelah in dajal ritem, klaviature so pa vlekle melodijo. To je bilo nekaj za zasitit moj apetit po glasbi. Uzival sem maksimalno.

Po koncertu, smo sli se na kebab in potem smo se utrujeni, mlahavih korakov, odpravili spat.

se nadaljuje…

  • Share/Bookmark

1. dan Varsave

Spomladi smo se dogovorili z Primozem in Vanjo za kratko potovanje med poletnimi pocitnicami – na Poljsko.

Prisel je ta dan in mi smo se nabiti z zeljo da vidimo to drzavo odpravili proti Brniku. Avion je vzletel ob 7.30, in po dobri uri in pol smo ze pristali v Varsavi. Iz letalisca smo se z tamkajsnjim mestnim prevozom odpravili proti srediscu mesta. V centru je bil hostel, ki smo si ga razervirali. Samo poiskati ga je bilo se treba. Za to smo porabili slabe dve uri (nas vodic Primoz, je bil malo prevec siguren v poznavanje Varsave). Nasli smo hostel (Oki-Doki- toplo priporocam vsem), se razpakirali in takoj sli na ogled mesta. Prijazno osebje hostla nas je vprasalo po zeljah, kaj nas zanima, kaj bi si radi ogledali in nam potem gleda na nas profil predstavilo ogleda vredne zanimivosti. Nas so najvec zanimali pabi, gostilne, poljsko pivo, night life,… Zaradi lepsega vtisa, in da bi znali nekoc se kaj vec povedat o tem mestu, pa smo si zeleli pogledati tudi palace, stavbe, druge objekte, ki so simboli Varsave in bi jih bilo skoda spregledati.

1. Tlakovana cesta v starem delu Varsave. Na levi strani stoji Kraljeva palaca.

Najprej smo se odpravili proti starem delu Varsave, da bi si ogledali staro mestno jedro in kraljevo palaco. Sredi sprehoda nas je ujel dez, tako da smo si mogli poiskati zatocisce v bliznji gostilni. Spili smo pivo in se po vlazni cesti napotili do palace. Velik dvorec v rdeci fasadi je bil poln raznih umetniskih slik, starih rekvizitov iz tistega casa,… Dobro bi bilo ce bi imeli vodica, ki bi nam stvari razlozil, potem bi lahko se kaj vec napisal.

2. Ena od soban v Kraljevi palaci

Ko smo izstopili skozi grajska vrata je Vanja zagledala tablo na kateri je bil znak pivovarne iz Meunchna in nostalgija po studentskih vecerih jo je zvlekla v ta pab (Ni potrebno razlagat kaj smo tam pili).

Ze pred odhodom iz Slovenije sem imel namen kupit dig. fotoaparat, vendar ker sem se prepozno spomnil ga niso imeli na zalogi. Tako sem predlagal, da gremo pogledat v enega od nakupovalnih centrov, ce imajo Poljaki kaj primernega. Pes smo sli iz starega dela mesta, cez most pod katerim tece reka Visla, v novi del Varsave. Po dvournem iskanju fotoaparata nisem nasel nic (iste cene kot pri nas, nakateri modeli so se drazji). V tem casu smo zvrnili par piv in dobili tezke noge, tako da se nobenemu ni dalo iti pes nazaj. Odsli smo po karte in na mestni tramvaj.

3. Pogled na reko Vislo in del starega mestnega jedra Varsave.

V hostel smo prispeli se pravi cas za happy haur. Vsi trije, ze precej opiti smo odsli se ven na vecerjo, potem pa v bliznji jazz club (Tygmont). Ker ni bilo v klubu nobenega banda, smo spili se to pijaco in se odpravili nazaj v hostel. Ker se nam se ni spalo, smo odprli vodko in po parih kozarcih smo zaceli filozofirati o zivljenju, politiki, prihodnosti, pomembnosti preteklosti,… se sam ne vem kdaj tocno smo zaspali.

4. Happy hour v hostlu. :))

… se nadaljuje…

  • Share/Bookmark

« Novejši zapisiStarejši zapisi »