Moj plac

Res je da ne pišem že nekaj časa, pa sem mislil danes opisat koncert Johna Fogertya pa mi naslednji dogodek nekako več pomeni.

Pred 20 min sem se vrnil iz Črnomlja, kjer so imeli RTV simfoniki in simfoniki zagrebške filharmonije tonsko vajo za jutrišnjo otvoritev 45. Jurjevanja. Imel sem priložnost že prej slišat razne orkestre, ampak to, ko je na odru 150 profesionalnih glasbenikov združenih v en ogromen orkester, pa ktemu še pridaš dva svetovno znana dirigenta kot sta Vjekoslav Šutej -Điđi (HR) in Anton Nanut (SLO), in da se to dogaja v Črnomlju, v jurjevanjski dragi, v kateri se je do zdaj pojavljalo vse drugo razen kulture (z izjemo folklornih skupin in popoldanskega programa)… je to dogodek, ki si zasluži pečat za v zgodovino… sem se odločil in to ovekovečil na blogu.

Pohvalit gre tudi organizatorja, ozvočevalce, lučkarje,… Vse je res na zavidljivem nivoju in čaka na jutri zvečer.

Tako nas jutri čaka belokranjce in druge obiskovalce res prava umetnost, kultura in odlična glasba… Kot gostje bodo še nastopili Arsen Dedič, Nuša Derenda in Jan Plestenjak. Vse skupaj bo kot direkten prenos mogoče videt na RTVS 2. Začne se ob 21 00. Upam da bo ta dogodek ostal vsem skupaj bolj v spominu kot tista pijanica čez vikend.

Naslov objave je malo zavajoč, da ne bo kdo mislil da se mi meša. :) To je naslov moje najljubše pesmi od Katie Melua.

Prvič sem za njo slišal pred dobrim letom, od kolega, ko sem nabavljal malo boljši zvočniški sitstem. Navdušila me je z božanskim glasom in lahkoto petja, pa to da poje blues, jazz… Ko pa sem še prebral da je stara 22 let sem bil pa res presenečen. Takrat sem takoj kupil njen drugi album Piece by piece, z bonus DVD-jem iz turneje po Veliki britaniji. Potem se je pa letos zgodilo da prihaja k nam…

Če pobereš glas Eve Cassidy, energijo in frizuro Tine Turner, kitaro Tracy Chapman, lice najlepše gazele (manekenke), pa temu dodaš še en dober band v ozadje dobiš… mojo vrstnico, izvrstno (po novem) angleško glasbenico, Katie Melua, ki je stala v nedeljo (na mojo veliko srečo) ob 21 00, na odru v Hali Tivoli. Jaz sem bil, seveda tam.

Pred njenim nastopom je kot (neke vrste) predskupina nastopila Andrea McEwan z dvema članoma iz banda. Njena glasba me tudi ni pustila ravnodušnega. Malo čez deveto pa je na oder prišla Katie. Preprosta punca, nič nakracana z raznimi dodatki, nakitom,… Preprosto oblečena v jeans in bluzo z širokimi rokavi iz katerih so visele roke, ki so držale kitaro, je prišla do sredine odra se vsedla in zaigrala nekaj komadov solo. Zadnji komad (ne spomnem se kateri) v “prvem delu” je odigrala na klavir. Na oder so prišli še ostali člani banda in koncert se je odvijal v polnem zagonu naprej. Komadi so bili mešani, en enrgičen blues, pa kaka nežna balada in obratno do konca. Od vsega zaigranega, je naredila en lep povzetek odmevnejših komadov iz vseh treh plošč. Vmes je pri bolj ritmičnih komadih skakala po odru kot kak srečen otrok, ki se veseli rojstnega dne, zabavala s kratkimi anekdotami iz svojega zivljenja in turnej, in pila vodo :) Vmes je večkrat pohvalila nas, publiko, v smislu, da si ni mislila da lahko toliko ljudi v Sloveniji posluša njeno glasbo. Na koncu je priklicala še ostale člane banda (bilo jih je 7) na sredino in nas z priklonom pozdravila in odšli so iz odra… za kratek čas… po glasnem skandiranju in bučnem aplavzu so prišli še enkrat na oder z komadom On the road again, takrat smo najbolj zagreti odšli čisto do odra (varnostniki so samo gledali :)) do konca koncerta je odigrala še dva komada eden od dveh je bil Cosmic blues - Janis Joplin (nisem pa prepričan).

Koncert je izpolnil vsa moja pričakovanja. In vsi zadovoljni smo odšli domov. :)

Dva pomembna dogodka za Viničane sta se zgodila ta teden. Prvi je obletnica raz

glasitve viniške republike - 21.4.1919.

Drugi je pa tradicionalni praznik Jurjevanje, s katerim vsako leto Viničani simbolično prinašajo pomlad. Navada je da osmo(deveto)šolci na današnji dan najprej pridejo v belokranjskih nošah in z jurjevanjsko obredno pesmijo na ustih na trg, kjer zapojejo in zaplešejo belokranjske pesmi in plese. Po končanem kratkem programu se odpravijo od vrat do vrat in z brezovo vejico zaželijo domačinom veliko sreče, zdravja in veselja v hišo. Istočasno pa že vrsto let člani KUD Oton Župančič širijo tradicijo Jurjevanja do slovenskega in hrvaškega predsednika države. Sam sem bil na obeh obiskih prisoten od 3 razreda O.Š., in lahko povem, da so tovrstna gostovanja zelo prijetna na obeh straneh.

Drugo Jurjevanje je pa festival v jurjevanjski dragi, ki bo letos (tako vsaj napovedujejo) zelo velik, poln zanimivih nastopov, skratka nekaj česar Bela krajina ni imela. Po imenih nastopajočih sodeč res tovrstnemu dogodku ni para. Razdegnil naj se bi na 5 dni, nastopili naj bi slovenski in hrvaški simfoniki, Gibonni, Neisha, Jan Plestenjak, Arsen Dedič, Siddharta,… Če bo to vse res, potem lahko rečem da se je nekaj končno premaknilo v Beli krajini. Ko se spomnim kako je bilo na gorenjskem, ko sem delal v Kranju… tam je imela “vsaka vas” svojo “noč”. Nastopajoči so pa bili prejle omenjeni in podobni v tej klasi. Ko sem bil v Mariboru ali Celju… Pivo in cvetje, Lent,… na primorskem isto…, v Ljubljani imaš pa itak vedno kak koncert. Pri nas pa 2 navadni pijanici; Jurjevanje in Vinska vigred. Upam, da organizatorjem uspe vse to kaj so si zadali. Res bi bilo lepo videt te izvajalce - umetnike v dragi, da ne gledam skoz “zabavljače”.

Res že dolgo je tega odkar sem nazadnje kaj objavil na Mojem placu. Nekako nisem našel ideje o čem bi pisal, pa tudi večernja utrujenost je bila večkrat premočna in me je z lahkoto zvlekla na posteljo. Zadnje čase z Primožem veliko delava na glasb, ki naj bi jo do jeseni spravila na eno zgoščenko. To bi bil moj, naš, prvi album.

Razlog, da sem se odločil spet pisat ni eden, ampak sta dva.:) Prvi razlog je, da je minilo več kot eno leto od moje prve objave na tem mestu. Drugi razlog pa je ta, da ne morem v sebi držat vtisov, ki sem jih dobil včeraj na koncertu Zorana Predina v CD.

Koncert se je začel. Zavesa v Gallusovi dvorani se je počasi dvigala, iz zvočnikov se je spustil na parter zvok violine, in na odru si lahko postopoma prešteval člane banda dokler ni bila zavesa dvignjena. Čez celoten večer si lahko slišal vse hite in manj hite v akustični podobi, ki jo zna priredit Gipsy swing, zraven so igrali še instrumentalno Kekčevo pesem, pa Karlinko. Med skladbami je Predin na svoj humorni in šarmantni način napovedoval skladbe na tak način, da se je ena starejša gospa pred mano komaj zadrževala. Stokala je kot da bo vsak čas počila v ekstazo, njen spremljevalec pa je le nemo sedel. :) Fanica :)

Še malo moje “strokovno” mnenje. Band je štel 8 članov +Predin. Violina, klarinet, 2 back vokalistki, boben (samo en mali snare na metlice :) wow), kontrabas, ritem kitara (Rok Predin), solo kitara (Igor Bezget). Vsi so dajali na odru pravo energijo, še posebej sta mi padla v uho Igor Bezget in Gašper Bertoncelj. Saka čast. Všeč mi je bilo to kar zadnje čase videvam vse redkeje; solo vložki posameznikov, to meni osebno pomeni skoraj kot polovica koncerta. Takrat se sprošča neka neverjetna energija ki jo solist ima (ali pa ne). Glasbeni večer je bil razdeljen na dva dela vmes je bil 15 minutni odmor. Na koncu je po aplavzu, ki ga je zvabil nazaj na oder odigral še dva komada in z nasvetom naj še ne gremo domov naj se skrijemo v temni ulici in se ljubimo, ukrademo trenutke sreče,… kulturno zaključil večer. Po tem koncertu moram potrdit da je Predin res legenda.

Vse bi bilo vredu če nebi na koncu, ko smo zapuščali dvorano buljil v telefon; med tem ko sem pisal sms se jim je Alenka previdno izognila jaz pa, malo je manjkalo da nisem porušil novirke iz Pop tv. In potem sem mogel še nekaj jecljat v mikrofon,…Ampak to najbrž že vsi veste. Ne Alenka?! :)))

WIKI WAKI WOO

:)

Nekje proti koncu oktobra sem poklical v črnomaljsko kavarno, če bi lahko v njihovih prostorih pripravil predstavitev triletnega ustvarjanja- mojega in Gašperjevega dela v obliki akustičnega koncerta. Ker so bili takrat pred vrati prazniki sva se z gospo Iris dogovorila da se bova o podrobnostih pogovorila po 1 novembru. Dobila sva se in se zmenila za datum, in ostale malenkosti.

Slab mesec smo imeli čas za vaje in priprave, ki smo ga izkoristili maksimalno. Pripravljali smo plakate, izpopolnili repertuar, dogovoril sem z Tino Kocjan, da bi kot gostja sodelovala zraven, z Juretom Klobučarjem sem se zmenil za ozvočenje,… :) Vmes sem po naključju kupil kitaro…(ljubezen na prvi dotik) :) Po nakljucju je tudi nastalo ime dueta- 2B.

V soboto zvečer, 8 decembra okoli pol šestih smo bili pred kavarno. Iz vozila (hvala Miran) smo vlekli zvočnike, kable,… da smo lahko postavili ozvočenje. Ob 19 30, ko smo uspeli priklopito vso to opremo smo imeli kratko tonsko vajo. Na srečo nam je, kljub začetnim težavam ratalo vse skupaj usposobit, da smo imeli čas it še nekaj pojest in se malo sprostit pred nastopom. Ko smo prišli nazaj pa šok. Komaj sem se prebil do kitare. Zgornji del kavarne je bil nabito poln, nekateri so stali na stopnicah, ki vodijo v nadstropje. Nekateri, ki so prišli prej so še dobili običajne sedeže, drugi so si stole prinesli iz spodnjega dela, eni so pa na žalost mogli stat, ampak zame je bilo to ogromno (pozitivno) presenecenje. Tako nabit prostor z ljudmi, neko neobicajno vzdusje je spletlo tako kemijo v prostoru da sem takoj padel not. (Upam da so tudi gledalci). Od tam ni bilo problema naprej speljat.

Koncert je bil brez pavze razdeljen v tri dele. V prvem delu sva z Gasperjem zaigrala deset skladb katerih avtor sem jaz, ki so nastajele ta tri pretekla leta. Za konec najine predstavitve je prisla Tina iz z Gasperjem sta zapela Spomini na julijski večer samo ob kitari. Tina je na mojo željo odpela nekaj prečudovitih komadov ki meni povzročajo posebne občutke (Over the rainbow, Fields of gold, True colors, Killing me softly,…) S tem smo neuradno zaključili koncert, vendar po aplavzu smo vsi trije prisli se enkrat na oder in zapeli še tri komade v duetu, tudi nekaj blusa. :) Čeprav so nekateri zahtevali še, so bili moji prsti po dobrih dveh urah neprekinjenega igranja preslabi za bareje in druge akorde. S tem smo zaključili zame nepozaben večer.

Po koncertu smo prejemali komplimente in čestitke od vseh prisotnih. Moram priznat da nekaterih gostov nisem še nikoli prej videl in sem bil še posebej vesel njihovih pohval. Par nas je še malo ostalo, da smo pospravili ozvocenje in počasi smo se utrujeni odpeljali domov.

Se vidimo naslednjic … kjerkoli ze bo :)

Slike iz koncerta: Kavarna 8.12.2007, 2B

Pred letom dni smo bili z Viniškimi tamburaši prvič na mednarodnem festivalu tamburaških skupin “Starčevačka tamburica”, v majhnem srbskem mestu blizu Beograda - Starčevo. Letos smo bili spet mi tisti, ki so predstavljali Slovenijo na omenjenem festivalu. Po prvem obisku lani, smo dobili toliko dobrih vtisov in prijateljev da smo se ponevnega srečanja zelo veselili. Letos smo naš “izlet” izpeljali malo drugače kot lani. Zgodaj zjutraj, v noči na 2 november smo odšli proti destinaciji. V poznih jutranjih urah smo prispeli v Beograd, kjer smo počakali vodičko Sanjo, ki nas je prijazno skozi dan peljala od Hiše cviječa, na Dedinje, v center mesta, ogledali smo si znamenito Marakano, tempelj sv. Save in nazadnje še park Kalemegdan, od kje se lepo vidi izlitje Save v Donavo.

Pogled iz Kalemegdana na Novi Beograd in na Savo

Mrak je padel že zgodaj popoldan zato smo naš ogled zaključili in se pred mrazom ki nas je grizel po ušesih, skrili v pravo srbsko restavracijo, kjer smo si privoščili gosposko večerjo v duhu dežele. Zvečer smo prišsli v hotel, se namestili po sobah in odšli na pozno večerjo. Po večerji smo še uničili material ki je bil za uničit in odšli spat. :)

Tempelj sv. Save v Beogradu

Drugo jutro smo pozajtrkovali, se spakirali in odšli v Starčevo. Po prihodu nas je organizator odpeljal na kosilo in sledila je tonska vaja. Pred nastopom smo imeli dobre 3 ure časa, ki smo si jih krajšali z ponavljanjem repertuarja, petjem, itd. Nastopili smo v drugem delu, zato smo imeli še veliko več časa kot ponavadi.

Viniški tamburaši - Slovenija

Prijazna domačinka nas bi mogla odpeljat v backstage, vendar “mladenke” ni bilo, zato smo se sami premaknili v dvorano. Prišli smo na oder in takoj dobili velik aplavz. Igrali smo Coklarsko, Cigani ljubljat pesmi, Preljuba mi soseda, in Ko te ima, taj te nema kjer je zraven pel Gasper.Naš nastop je občinstvo sprejelo z velikim navdušenjem in nagradilo z bučnim aplavzom.

Viniški tamburaši

Do razglasitve je bilo še daleč zato se nas je par članov odpravilo na pijačo v bližnji bar. Po (za naše razmere) smešni ceni so padele runda za rundo dokler niso bili razglešeni rezultati. Naš nastop je bil ocenjen z 4 mestom, čeprav smo po besedah predsednika žirije bili v boju za tretje mesto. Je pa priznal da smo zelo zelo napredovali tako tehnično kot vsebinsko. Organizator je pripravil večerjo in povečerji je sledila (tako kot se spodobi) festa. Vsaka skupina je imela dobrih 30 min. programa ki je vse udeležene dvignil na noge. Ob igranju smo se spoznali z tamburaši iz Makedonije, ki so nas povabili naslednje leto v Kumanovo. Torej…

Prijatelji iz Kumanovega

V hotel smo prispeli okoli 3 zjutraj in vsi utrujeni takoj zaspali. :) (recimo) :)

V nedeljo smo po zajtrku odšli nazaj v Starčevo kjer nas je organizatorše enkrat počastil z kosilom. Proti Sloveniji je avtobus odpeljal malo za drugo uro. Pot do doma je bila zaradi kolon in ostalih pripetljajev (na postanku smo pozabili Šorlija, ki je bil ob odhodu na WC-ju) :) (zdaj je to smesno) še zelo dolga. Domov smo prispel šele ob 00 30.