Moj plac

Do kuhanja nekega obroka se obnašam tako kot do ustvarjanja glasbe. Ne upoštevam recepta, nočem poznat merskih enot, spregledam vse šolsko vcepljene postopke in prijeme (to velja samo za kuho, ker v glasbi nimam šolske podlage) s katerimi so nas poučevali v srednji šoli in razen noža in kuhalnice pustim vse v predalu. Ko imam to pripravljeno mi preostane samo še to, da se zanesem na občutek :)

Standard je tudi to, da redkokdaj do zadnjega nevem kaj bom kuhal. Izjema so moji “preverjeni recepti” v primerih, če kuham še za koga drugega.

Ponavadi zgleda to tako, da grem po službi v trgovino in kupim živila, ki mi padejo v oko, ne vedoč kaj bo iz tega nastalo. Potem, ko to zložim na pult dodam še stvari, ki jih najdem v hladilniku in pričnem. Ko je jed gotova jo še poslikam za arhiv, ker je zagotovo na isti način ne naredim več.

Šel sem iz službe in se vstavil v Lidlu. Videl sem da imajo mango. Saj poznam mango in sem ga že dostikrat jedel ampak takrat sem se odločil, da ga bom malo “pogrel” in obogatil z drugimi živili :). Nisem pa imel pojma kaj in kako. Vse po občutku. Doma sem vzel mango in ker nisem bil vešč lupljenja sem, zato da ne uničim glavne sestavine, pogledal na youtube, kjer mi je gospodična lepo razložila 3 načine s katerimi lahko enostavno slečeš ta sadež. In tu se je pojavil en problem. Gledajoč njen mango, ki je bil mehak in na pogled rdeč in sočen in mojega, ki je bil zelen in trd in meso se ni dalo odlepit od koščice sem spoznal, da bi bilo bolje, če bi ga pustili viset še par dni na drevesu, da dozori. Na koncu mi je le uspelo dobit manjše kocke, ki sem jih potem  pokapal z stisnjeno pomarančo. Iz hladilnika sem vzel preostanek piščančjih prsi (vzel sem salamo, čeprav mislim, da bi bilo še boljše meso ampak tega takrat nisem imel), ki so mi ostale iz SDO-ja (suhi dnevni obrok) od enega prejšnjih dežurstev. Na vroče olje sem dal zdrobljen strok česna in na trakove narezane prsi in počakal, da se malo zapečejo. Vmes sem pristavil vodo za špagete. Na lepo ožgane trakove prsi sem dal kocke manga. Iz okenske police sem dobil asociacijo: ” dodaj baziliko”. Odtrgal sem par lističev sveže bazilike, na grobo narezal in dodal zraven. Če bi imel še male paradižnike bi dal še njih zraven, zaradi barve, ampak česar ni za tem ne jočemo. Odcejene špagete sem dal na krožnik in na njih stresel vsebino ponve. Dišalo je, kadilo se je a meni je še nekaj manjkalo… Spet… Če bi imel parmezan… Hm… Odprl sem omarico in delal “čiščenje rajona”. Od leve proti desni, od spodaj navzgor. Čisto na vrhu sem zagledal vrečko s pistacijami. Spomnil sem se kako to Jamie in podobni dajejo na sladice tipa pana cotta ipd. Sladice… Jaz bom dal pa to na špagete! Da vidimo. V možnarju sem zdrobil ducat pistacij in jih površno potresel po jedi (nekaj po jedi, nekaj po krožniku. Po občutku). Še malo olivnega olja in to je bilo to.

In zdaj ocena: Špageti kot špageti, nič posebnega. Mango je bil od zunaj lepo mehak v sredini še malo trd in v kombinaciji z pistacijami in česnom mwa. Odličen. Dobro da sem na koncu pokapal z olivnim oljem, ker drugače bi bilo preveč pusto. Kar se mene tiče bi lahko bilo tudi brez piščančjih prsi, ker njihova prisotnost ni niti malo vplivala na okus. Mogoče samo to, da ni tako “vegetarijanska” jed, kar bi v končni fazi lahko tudi bila.

Namen tega in drugih post-ov iz rubrike Kuha po občutku ni da bi jaz delal neko blog-ovsko bukvo z recepti, ampak da si zapomnem svoje jedi, ki so mi ostale v spominu. Tekst je pa zaradi tega da zraven še malo vadim pripovedovanje. :) Če pa kdo poskusi te moje jedi in če bo slučajno zadovoljen bom pa res vesel. Za vsako objavo so komentarji dobrodošli.

Posnetek kako olupiti mango

Globok krožnik z špageti na katerih se je znašel mango in pistacija v okusnem sožitju. Ok, pa tudi piščančja prsa so tam.

Pišem, ker se je spet zgodilo nekaj, o čem res ne morem mimo da nebi napisal par besed.

Cel mlačen teden, ki je za mano sem pustil daleč za sabo in ta petkov večer je bil zame kot nek eliksir, ki te vrne v življenje. Že, ko sem pred mesecem videl na plakatu da bo v Črnomlju v grajskem atriju nastopila Eva Hren in Sladcore, sem začel mešetarit z urniki in “cancelled” druge dogodke, ki bi bili v napoto,  tako, da sem bil lahko v petek 21.8. brez pardona prisoten na kancertu… ki je bil zares odličen in drugačen, nabit z energijo in sproščenostjo, odigran perfektno, dober ambient, publika,… Zares super. Ljudska glasba je dobila res čisto novo obleko, ampak vsebina – pristnost je ostala. To mi je všeč.

Najbolj, na dušo mi je sedla in ostala v spominu pesem Oblaki so rdeči; nekaj močnega je v tej skladbi, da se jo takoj bolj intenzivno začuti. Sam vedno govorim in pritrjujem tistemu, ki ve da jepri glasbi najbolj pomembna energija. In ta pesem ima definitivno eno posebno zgodbo o nastanku čeprav je ne poznam sem jo začutil. Po koncertu sem med pogovorom še sebi kupil en izvod nalezljive muzike.

Kot da ni bilo dosti vseh pozitivnih vtisov je meni najbolj v čast to, da sem lahko Evi v poklon, dal naš prvi (2B-Frnikule) CD. In z veseljem ga je vzela. Meni je to v čast. Priporočam vsem ki imajo radi dobro alternativno glasbo, da pridejo kaj pogledat na Črnfest. Za male pare izjemno dobra muzika. In priporočam vsem, ki še niso videli Eve in Sladcore ali pa dvomijo, naj čim prej to vidijo in slišijo v živo. Morda bo pa še kdo navdušen kot ja?

http://www.myspace.com/sladcore

http://www.facebook.com/pages/Eva-Hren-Sladcore/44229944774

Res je hitro minilo… dobro leto odkar sem nazadnje pisal.

Tako kot me je takrat nekaj piknilo, da ne bom pisal bloga, tako me je zdaj iz neznanega razloga pisanje spet pritegnilo (še sreča, da mi v tem času niso izbrisali računa :) ). V času blogovske odsotnosti se je marsikaj zgodilo, premaknilo in spremenilo. Če sem nazadnje pisal o našem koncertu v kavarni, kjer sva bila sama z Gašperjem, lahko zdaj povem, da se mi je uresničila tista želja po pravem bendu. Sedaj nas je v polni sestavi na odru 10. Konec februarja smo pri založbi Sedvex izdali naš prvi CD z naslovom Frnikule, imeli smo 2 dobra koncerta (eden bo še na Schegenfestu 2. 8.2009) na domačih deskah, nekaj naše muzike se sliši tu pa tam tudi na radiu, prodaja je bolj slaba ampak počasi pa bo. Dozdajšnje kritike so dobre.

No, preteklo leto sem obiskal nekaj izvrstnih koncertov o katerih bom mogoče še kdaj kaj napisal, začel sem študirat,… Pred kratkim mi je spet zadišala kuhinja, ki mi ni nikoli smrdela, ampak zdaj sem prišel na idejo, da svoje recepte objavim. Tako da se bo na mojem blogu pojavila nova kategorija – Kuhanje samo z občutkom. Na kratko je to to… Glavno je da spet pišem :)

Spodaj so še nekateri posnetki iz našega koncerta v Črnomlju konec Marca.

Pastirče (blues)

Res je da ne pišem že nekaj časa, pa sem mislil danes opisat koncert Johna Fogertya pa mi naslednji dogodek nekako več pomeni.

Pred 20 min sem se vrnil iz Črnomlja, kjer so imeli RTV simfoniki in simfoniki zagrebške filharmonije tonsko vajo za jutrišnjo otvoritev 45. Jurjevanja. Imel sem priložnost že prej slišat razne orkestre, ampak to, ko je na odru 150 profesionalnih glasbenikov združenih v en ogromen orkester, pa ktemu še pridaš dva svetovno znana dirigenta kot sta Vjekoslav Šutej -Điđi (HR) in Anton Nanut (SLO), in da se to dogaja v Črnomlju, v jurjevanjski dragi, v kateri se je do zdaj pojavljalo vse drugo razen kulture (z izjemo folklornih skupin in popoldanskega programa)… je to dogodek, ki si zasluži pečat za v zgodovino… sem se odločil in to ovekovečil na blogu.

Pohvalit gre tudi organizatorja, ozvočevalce, lučkarje,… Vse je res na zavidljivem nivoju in čaka na jutri zvečer.

Tako nas jutri čaka belokranjce in druge obiskovalce res prava umetnost, kultura in odlična glasba… Kot gostje bodo še nastopili Arsen Dedič, Nuša Derenda in Jan Plestenjak. Vse skupaj bo kot direkten prenos mogoče videt na RTVS 2. Začne se ob 21 00. Upam da bo ta dogodek ostal vsem skupaj bolj v spominu kot tista pijanica čez vikend.

Naslov objave je malo zavajoč, da ne bo kdo mislil da se mi meša. :) To je naslov moje najljubše pesmi od Katie Melua.

Prvič sem za njo slišal pred dobrim letom, od kolega, ko sem nabavljal malo boljši zvočniški sitstem. Navdušila me je z božanskim glasom in lahkoto petja, pa to da poje blues, jazz… Ko pa sem še prebral da je stara 22 let sem bil pa res presenečen. Takrat sem takoj kupil njen drugi album Piece by piece, z bonus DVD-jem iz turneje po Veliki britaniji. Potem se je pa letos zgodilo da prihaja k nam…

Če pobereš glas Eve Cassidy, energijo in frizuro Tine Turner, kitaro Tracy Chapman, lice najlepše gazele (manekenke), pa temu dodaš še en dober band v ozadje dobiš… mojo vrstnico, izvrstno (po novem) angleško glasbenico, Katie Melua, ki je stala v nedeljo (na mojo veliko srečo) ob 21 00, na odru v Hali Tivoli. Jaz sem bil, seveda tam.

Pred njenim nastopom je kot (neke vrste) predskupina nastopila Andrea McEwan z dvema članoma iz banda. Njena glasba me tudi ni pustila ravnodušnega. Malo čez deveto pa je na oder prišla Katie. Preprosta punca, nič nakracana z raznimi dodatki, nakitom,… Preprosto oblečena v jeans in bluzo z širokimi rokavi iz katerih so visele roke, ki so držale kitaro, je prišla do sredine odra se vsedla in zaigrala nekaj komadov solo. Zadnji komad (ne spomnem se kateri) v “prvem delu” je odigrala na klavir. Na oder so prišli še ostali člani banda in koncert se je odvijal v polnem zagonu naprej. Komadi so bili mešani, en enrgičen blues, pa kaka nežna balada in obratno do konca. Od vsega zaigranega, je naredila en lep povzetek odmevnejših komadov iz vseh treh plošč. Vmes je pri bolj ritmičnih komadih skakala po odru kot kak srečen otrok, ki se veseli rojstnega dne, zabavala s kratkimi anekdotami iz svojega zivljenja in turnej, in pila vodo :) Vmes je večkrat pohvalila nas, publiko, v smislu, da si ni mislila da lahko toliko ljudi v Sloveniji posluša njeno glasbo. Na koncu je priklicala še ostale člane banda (bilo jih je 7) na sredino in nas z priklonom pozdravila in odšli so iz odra… za kratek čas… po glasnem skandiranju in bučnem aplavzu so prišli še enkrat na oder z komadom On the road again, takrat smo najbolj zagreti odšli čisto do odra (varnostniki so samo gledali :)) do konca koncerta je odigrala še dva komada eden od dveh je bil Cosmic blues – Janis Joplin (nisem pa prepričan).

Koncert je izpolnil vsa moja pričakovanja. In vsi zadovoljni smo odšli domov. :)

Dva pomembna dogodka za Viničane sta se zgodila ta teden. Prvi je obletnica raz

glasitve viniške republike – 21.4.1919.

Drugi je pa tradicionalni praznik Jurjevanje, s katerim vsako leto Viničani simbolično prinašajo pomlad. Navada je da osmo(deveto)šolci na današnji dan najprej pridejo v belokranjskih nošah in z jurjevanjsko obredno pesmijo na ustih na trg, kjer zapojejo in zaplešejo belokranjske pesmi in plese. Po končanem kratkem programu se odpravijo od vrat do vrat in z brezovo vejico zaželijo domačinom veliko sreče, zdravja in veselja v hišo. Istočasno pa že vrsto let člani KUD Oton Župančič širijo tradicijo Jurjevanja do slovenskega in hrvaškega predsednika države. Sam sem bil na obeh obiskih prisoten od 3 razreda O.Š., in lahko povem, da so tovrstna gostovanja zelo prijetna na obeh straneh.

Drugo Jurjevanje je pa festival v jurjevanjski dragi, ki bo letos (tako vsaj napovedujejo) zelo velik, poln zanimivih nastopov, skratka nekaj česar Bela krajina ni imela. Po imenih nastopajočih sodeč res tovrstnemu dogodku ni para. Razdegnil naj se bi na 5 dni, nastopili naj bi slovenski in hrvaški simfoniki, Gibonni, Neisha, Jan Plestenjak, Arsen Dedič, Siddharta,… Če bo to vse res, potem lahko rečem da se je nekaj končno premaknilo v Beli krajini. Ko se spomnim kako je bilo na gorenjskem, ko sem delal v Kranju… tam je imela “vsaka vas” svojo “noč”. Nastopajoči so pa bili prejle omenjeni in podobni v tej klasi. Ko sem bil v Mariboru ali Celju… Pivo in cvetje, Lent,… na primorskem isto…, v Ljubljani imaš pa itak vedno kak koncert. Pri nas pa 2 navadni pijanici; Jurjevanje in Vinska vigred. Upam, da organizatorjem uspe vse to kaj so si zadali. Res bi bilo lepo videt te izvajalce – umetnike v dragi, da ne gledam skoz “zabavljače”.